Danes zjutraj me je Lenja, ki si je požvižgavala Jamesa Blunta in njegov komad You’re beautiful vprašala:”Ljubezen, veš zakaj je bil ta komad tako uspešen?” Običajno ob takih vprašanjih zablokiram, ker vem, da bo imela spet prav:) Je pač briljantna v semiotiki in tudi odlična in natrenirana v pisanju tekstov (sicer oglaševalskih in ne glasbenih ampak to v tem trenutku ni pomembno).

No, seveda me je zanimalo kaj bo povedala polega mojega razmišljanja:”Hmmm… lepo nežno poje, verjetno bi si mnoge želele, da bi nekdo pel tako o njih, mmmm… nežen komad, preprost, hitro gre v uho…” in tu sem ostal nemočen, in že malce jezen, ker vem, da bo povedala nekaj tako preprostega na kar nisem pomislil.

“Zarolaj si in poslušaj tekst” je še rekla. No, to je nekaj česar nikoli ne počnem, ker uživam ob muziki, tekst je postranska stvar. V tem sem zares tipično moški :) Ciljna skupina za ta komad pa so seveda ženske in sem priznal, da moram poslušati tudi tekst. Ob poslušanju sem sicer ugotovil, da poznam besedilo, ampak ne tako natančno kot to secirate punce :)

Sprostite se, nardite si čaj ali kavo in potem pozorno poslušajte komad. In pod komentarje napišite zakaj je bil tako velik hit? Za tiste, ki boste pravilno odgovorili imam ene posebne majice, ki so povezane s tem komadom in ki sem jih dal delat za svoje prijatelje in prijateljice. In moji prijatelji ste na nek način tudi vi, bralci mojega bloga.

Lep vikend in uspešno seciranje Jamesa Blunta :)

[youtube:http://youtube.com/watch?v=R0UT2MpdWnc]

Ufff.. še en izjemno naporen služben dan je za mano. Takšnih je na srečo v zadnjem letu vedno manj. Ampak, a ni res, da ravno takrat, ko smo najbolj utrujeni prija dobra muzika? :)
In preden zasanjan odplavam jutrišnjemu dnevu in novim nepredvidljivim zmagam naproti je tukaj nekaj posebnega, nekaj kar me vedno znova prevzame.

Donald Fagen.
Tako drugačen, vznemirljiv, poseben, jazzy, rocky, neopisljiv, pravzaprav.

Spomnim se peščene plaže v Saint Tropezu, ko smo trije prijatelji (Milan, Borut in jaz) prvič obiskali Provanso (Milan kdaj je bilo to? 11, 12 let nazaj, ti ziher veš:). Takrat so v kolibi, kamor smo po odbojki na mivki smuknili na pivo in odlično salade niçoise, predvajali komad IGY z Donaldovega prvega samostojnega albuma The Nightfly, ki ga je posnel leta 1982. Do danes je, poleg stalnega dela v odlični jazz-rock zasedbi Steely Dan, posnel sicer skupaj le tri albume, zadnjega lansko leto (Morph The Cat).

In, če sem začel tole razmišljanje s koncem napornega dne, je tukaj ena zelo primerna, ki sem jo slučajno pravkar pritisnil v iTunesih: That’s “What I Do” kot pravi Donald Fagen in takoj mi je lažje, tudi če utrujen padem v objem postelje, ker imam srečo in lahko počnem to kar počnem. Jutranji radio, seveda :)

[audio:WhatIDo.mp3]

Colbie sem slišal prvič šele pred dnevi na radiu. Prav neverjetno je kako me je odtlej zasvojila.

POSLUŠAJTE!

Se vam zgodi, da včasih določeni ljudje vstopijo skozi vrata ravno takrat, ko jih najbolj potrebujete? Z rahlim pridihom countryja, čudovite melodije, nežen angelski vokal in na koncu je punca še postavna, lepa in ima le 22 let (malo na trenutke spominja na Jennifer Aniston iz Friendsov al se samo meni tako zdi? :).