Najina Dodi je bila predvčerajšnjim, 12.2. stara točno eno leto. “Ati in mami” :) sta bila full zasedena s svojimi službenimi aktivnostmi, vseeno pa je “ati” častil daleč največjo kost iz kože, ki jo je Dodi kdaj dobila.
Istočasno je Sašo testiral, če enoletnica ve kje je doma. Kost sem ji dal takoj, ko je pridno počakala pred trgovino in potem je punca hitela domov. Nič ni bilo važno, moral sem jo s klicem na daleč večkrat ustaviti (na srečo so vsi sprehodi že dolgo popolnoma brez povodca). Večkrat sem moral zavpiti “počakaj” sicer bi menda kar odletela domov. Na varno kjer je na svoji postelji lahko začela hrustati rojstnodnevno kost.
Ah, kaj čem, če jo pa mamo radi :)
Taka pa sem bila, ko sta me bodoča “starša” našla na internetu:
